Ko so pretekli dnevi, je Ana spočela in rodila sina. In dala mu je ime Samuel, ker je rekla: »Od GOSPODA sem ga želela.« 1 Sam 1,20

Mesec december je zaznamovan z božičnim praznikom, pred njim pa je čas pričakovanja. Ob tem prazniku se vživljamo v dogodek Kristusovega rojstva, starši pa lahko podoživljajo tudi svoj osebni božič, ko so v svojo družino sprejeli otroka.

Tokrat se bomo ustavili ob Samuelu in njegovem rojstvu. Preden si preberemo zapis o tem, poskušajmo obnoviti, koliko že vemo o njem:

• Kdo je bil Samuel?
• Naštejmo kakšen dogodek iz njegovega življenja.
• Kako pa je bilo z njegovim rojstvom?
• Kdo so njegovi starši?
• V kakšni družini se je rodil?
• Je kakšna stvar posebej zaznamovala njegovo rojstvo?

Preberite si odlomek: 1 Sam 1,1-20

• Kaj me je v tem odlomku nagovorilo?
  
• Kaj je pritegnilo mojo pozornost?
  
• Česa sem se ob tem spomnil?
  
• Med seboj si podelimo te vtise.
  
• Vsak, ki bo spregovoril, naj bo jedrnat.

Rojstvo otroka je velik dan za družino. Za samim dogodkom rojstva se poleg konkretnih priprav, skriva še velika zakladnica pričakovanj, hrepenenja, vprašanj, morda tudi strahov, … Tako rojstvo ni le preprosto dejstvo, ampak veliko bolj zapleteno dogajanje, kar pa ga naredi bogatejšega. Rojstvo otroka je močan poseg v osebno in zakonsko življenje. Tukaj je novo bitje, ki ga ne morem sprejeti le začasno. Samuelova mati je v rojstvu otroka videla smisel in izpolnitev svojega življenja.

Skavti vidimo v rojstvu otroka tudi način zvestobe domovini (2. skavtski zakon). Kdo lahko še boljše obdari svojo domovino kot starši, ki ji podarijo novega člana?

Dogodek Samuelovega rojstva nam pokaže tudi na naslednjo razsežnost rojstva: Otrok je Božji dar, ni sam po sebi umeven. Z vsakim otrokom sta starša obdarjena. O tem nam spregovorita dve dejstvi:

• Starša ne moreta z gotovostjo napovedati, kdaj bo prišlo do spočetja.
• Vsak otrok je enkraten, otroci istih staršev so si med seboj zelo različni.

Povabilo za pričevanje tistih, ki ste starši:

• Kako ste sprejeli, sprejemali vašega otroka?
  
• Kako ste to doživljali?

Duhovno misel zaključite s primerno pesmijo.

Eden iz bratovščine naj zbere nekaj misli iz vašega pogovora in jih podeli z drugimi skavti na internetni strani (http://druzina.blog.skavt.net/). Povabljeni tudi posamezniki, da podelite svoje misli z drugimi skavti. Hvala.

br. Primož Kovač

Preteklo nedeljo sva z možem Milanom v resnici zaživela geslo, ki smo se ga ob letu družine postavili odrasli skavti: »KO SKAVTSTVO POŽLAHTNIŠ, SI ŽLAHTO PRIDOBIŠ«.

Dopoldne sva bila počaščena, da kot predstavnika odraslih skavtov sodelujeva na svetu ZSKSS v Škofji Loki. Vedno znova me srečanja z mladimi skavti napolnijo s prav posebnimi občutki – navdušenjem nad dejstvom, koliko nam je skavtsko gibanje dobrega prineslo! Ta mladostni žar, ta pripravljenost, ta duh – skavtski duh – to je tisto, kar nagovarja nas, odrasle skavte, da tudi mi stopamo po skavtski poti.

Ko sem kot načelnica ZBOKSS pozdravila zbrane, sem se najprej zahvalila za ves trud, delo in čas, ki ga voditelji podarjajo našim otrokom, potem pa sem jih povabila v naše vrste! Seveda, ko naredijo odhode, se osamosvojijo, si ustvarijo družine, …

No, pa smo tam – pri DRUŽINI! Ker vsi skavti sestavljamo VELIKO SKAVTSKO DRUŽINO!

Ta misel nama je z Milanom obema rojila po glavi, še preden sva se zjutraj odpravila na gorenjski konec. Poklicala sva Silvo, našo ZBOKSSovo tajnico, če bo popoldne doma, vzela podpisne kartončke,… in se po koncu uradnega dela na svetu Združenja odpravila na obisk k žlahti v Kranj!

Kaj naj rečeva, kaj naj napiševa? Bilo nam je - preprosto - lepo biti skupaj! S Silvo in njeno družino smo se družili, kot da se poznamo že vse življenje. Tem za pogovor ni zmanjkalo – o skavtih na splošno, o skavtskih srečanjih in taborih, o otrocih, šoli, službi, domačih štirinožnih ljubljenčkih … o vsem, samo o vremenu ne! Malo kave, prigrizka, pa je čas – kot ponavadi pri skavtih – prehitro minil. Vedno je prisoten ta presneti skavtski duh! Pred slovesom pa še prvi podpis na kartonček….

Na poti proti domu se peljeva mimo Most pri Komendi. Ker sva kot mož in žena enih misli (pa še napolnjena s skavtskim duhom za povrh) naju prešine: »Pojdiva še po en podpis!« Seveda ne samo po podpis, ampak na še en prijeten obisk k žlahti, ko je ravno priložnost … Telefonski klic: »Si doma?« in že sva pri naši Janji. Skavti, pa otroci, spet skavti, pa domači buhteljni, pa adijo! Pa ne še domov – samo do avta, zunaj smo namreč klepetali še dobro uro, ne vedoč, kako hitro je spet minil čas. Zagotovo je bil zopet vmes skavtski duh! Aha, pa še drugi podpis na kartončku…

Ni potrebno več kaj dodati – tako lepe nedelje že dolgo časa nisva imela! Hvala, naša žlahta!

Katja, Navdušena medvedka